Tour de France ni le največja kolesarska dirka na svetu – je tudi izjemen športni spektakel, ki vsako leto milijone ljudi po vsem svetu priklene pred zaslone in ob ceste širom Francije. Letos pa smo si rekli: zakaj bi dirko spremljali le od daleč, če jo lahko doživimo od blizu? In tako se je začela naša nepozabna kolesarska avantura.
Zbrali smo se ekipa kolesarskih navdušencev, pripravljeni na potovanje, polno vzponov, spustov, dih jemajočih razgledov in pravega športnega navdušenja. Naš cilj? Prekolesariti nekatere najlepše in najtežje prelaze letošnjega Toura, obiskati kultne lokacije, kjer pišejo zgodovino kolesarstva, in v živo spremljati vsaj dve etapi, ki sta bili del letošnje trase. Pa poglejmo, kako se je naša zgodba odvijala dan za dnem.
1. dan – Priprave, prihod in prvi prelaz
Ponedeljek se je začel zgodaj. Po zboru na dogovorjenih lokacijah smo napolnili kombije z opremo, kolesi in dobro voljo ter se podali na dolgo, približno 10-urno vožnjo čez Italijo. Cilj prvega dne je bil alpski kraj Pré-Saint-Didier, kjer se je naša kolesarska pustolovščina zares začela.
Po prihodu smo parkirali na javnem parkirišču, se preoblekli v kolesarsko opremo in že smo bili na poti proti prvemu vzponu – Colle del Piccolo San Bernardo. Ta prelaz, ki povezuje Italijo in Francijo, ni tehnično najzahtevnejši, je pa bil idealen uvod v turo. Zmerno dolg vzpon nam je prijetno ogrel noge, razgledi pa so že takoj ponudili prvi vpogled v gorsko kuliso, ki nas bo spremljala še cel teden.
Po vzponu je sledil spust in krajši zaključni klanec do kraja Montchavin, kjer so nas čakale naše dve alpske koče – čudoviti gorski bivališči z razgledom na dolino in na veličastni Mont Blanc. Koče so bile pravo zatočišče – mirne, lesene, z dušo, popolne za večdnevno bivanje v gorah. Po napornem dnevu smo se namestili, povečerjali in komaj čakali na to, kar nas čaka naslednji dan.
2. dan – Legendarni Col de l’Iseran
Po mirni noči v gorah nas je zjutraj pričakal lep, sončen dan – kot nalašč za eno največjih preizkušenj naše poti: vzpon na Col de l’Iseran.
Ta prelaz velja za enega najvišjih asfaltiranih prelazov v Alpah – in eden najbolj čarobnih. Že sama številka – 2764 metrov nad morjem – je spoštovanja vredna, a ko začneš poganjati pedala proti vrhu, se zaveš, zakaj je ta vzpon za mnoge ikona.
Cesta se je vila skozi raznolike alpske pokrajine, od zelenih pašnikov, do skalnatih, skoraj luninih planot, kjer raste le še trdoživo alpsko cvetje. Tempo smo si vsak prilagodil po svoje – nekateri hitro in odločno, drugi počasneje, a enako predano. Vsak meter višine je prinašal večjo tišino, širše razglede in večjo mero občudovanja narave. Na vrhu nas je pričakala skupinska zmaga – vsi smo se brez težav povzpeli na vrh!
Sledilo je nekaj, kar si bomo zapomnili za vedno – 50 kilometrov dolg spust nazaj v dolino. Veter v laseh, ovinek za ovinkom, razgledi, ki jemljejo dih … To ni bila le vožnja, to je bila svoboda.
3. dan – Trasa oživi že par dni pred dirko
Tretji dan smo se podali raziskovat traso, po kateri se bo dirka odvila šele čez dva dni. In bilo je neverjetno – že dva dni pred prihodom karavane je bilo ob cesti polno navijačev. Avtodomi, zastave, navijaške majice, glasba – prava kolesarska atmosfera, ki je dihala s Tourom.
Najprej nas je čakal vzpon na Col de Roselend, še ena čudovita alpska cesta, obdana z gozdovi, gorami in pašniki. Sledil je spust v dolino, nato pa še vzpon v smučarsko središče La Plagne, na višino 2050 metrov. Tudi ta vzpon ni bil lahek – dolg, zmeren, a zahteven. Na vrhu pa že pripravljen cilj za Dirko po Franciji, in pa spet razgledi, ki prepričajo še najbolj utrujene noge, da je bilo vredno.
Dan smo zaključili z nasmehi in utrujenostjo tiste vrste, ki prinaša zadovoljstvo.
4. dan – Dirka v živo: 18. etapa in Col de la Loze
Četrti dan je bil posvečen ogledu prve etape v živo – in to ne katere koli, ampak gorske 18. etape, z zaključkom na prelazu Col de la Loze.
Po jutranjem zajtrku smo se iz koč odpeljali z kombiji proti kraju Moutiers, kjer smo na kolesa skočili že z jasnim ciljem: vzpon na Col de la Loze in izbor najboljših točk za navijanje. Vzpon je izzivalen, a razgiban, in iz minute v minuto bolj navdihujoč. Na vrhu smo ujeli zadnje priprave organizatorjev, nato pa se spustili nekaj kilometrov nižje, kjer smo našli popolno mesto ob cesti za navijanje.
Vreme je tokrat malce zagodlo – občasne nevihte so nas prisilile v iskanje zavetja, a nič ni pokvarilo izjemnega vzdušja. Navijali smo, spodbujali, ploskali – čutilo se je, da je Tour de France res nekaj posebnega. Gorski cilji imajo svojo magijo, ki se je ne da opisati, le doživeti jo je treba.
Po zaključku etape smo se vrnili v kombije in se utrujeni, a navdušeni, vrnili v naše koče.
5. dan – Etapa skoraj pred vrati
Tudi 19. etapa je bila prav posebna, saj je potekala čisto blizu naših koč. Po zajtrku smo se kar s kolesi odpravili proti trasi vzpona v La Plagne in ujeli del zadnjega vzpona.
Kljub nekoliko slabšemu vremenu, vetru in megli, je bila atmosfera ponovno enkratna. Več tisoč glava množica navijačev, zvonci, vzkliki in zbranost – vsi smo čutili, da smo del nečesa večjega. Navijanje ob trasi Toura je posebna izkušnja, polna adrenalina, veselja in spoštovanja do športnikov, ki presegajo meje mogočega.
Zadnji večer smo preživeli v lokalnih restavracijah. Ob dobri hrani in pijači smo obujali najboljše trenutke, izmenjali vtise in se že začeli zavedati, da se naše potovanje bliža koncu.
6. dan – Povratek z glavo polno spominov
Zadnji dan smo vstali zgodaj – že ob 7. uri smo se poslovili od naših gorskih koč, spakirali kolesa in se odpravili na dolgo pot proti domu. V kombijih je vladala prijetna utrujenost, tisti tihi občutek izpolnjenosti, ki ga prinesejo dobre dogodivščine.
Obrazi so bili zadovoljni, noge prijetno utrujene, srca pa polna navdiha. Doživeli smo Tour de France drugače – ne kot gledalci na kavču, ampak kot aktivni udeleženci v alpski kulisi, kjer so se pisale kolesarske legende. In če nas vprašate, ali bi šli še enkrat? Odgovor je preprost: v trenutku!
