Vsako leto si v maju nekaj dni rezerviramo za našo tradicionalno kolesarsko avanturo ob Gardskem jezeru. Zakaj ravno tam in zakaj vedno znova? Odgovor je preprost: čudovita narava, idealno podnebje, dobro vzdrževane ceste in še dovolj mirna atmosfera, preden se začne prava turistična sezona. Temperature so prijetne, nebo večinoma jasno, sonce ne premočno – popolno za kolesarjenje. In tudi letos ni bilo nič drugače.
Čeprav je bila naša ekipa tokrat nekoliko manjša kot prejšnja leta, je bila energija odlična že od zgodnjega jutra, ko smo se zbrali v Celju pred Zlatorogom. Naložimo kolesa, pozdravimo stara znana kolesarska obraza, spijemo prvo jutranjo kavo in se odpravimo proti Italiji. Pot do Gardskega jezera je potekala mirno, brez zastojev, z le toliko postanki, da smo si malo pretegnili noge in napolnili energijo.
Dan 1: Peschiera – vinogradi – Salo – Toscolano
Okoli ene ure popoldne smo prispeli v mesto Peschiera del Garda, ki je bilo tudi naše izhodišče za prvo kolesarsko etapo. Hitro smo se preoblekli, pripravili kolesa in že vrteli pedala po slikoviti pokrajini na južnem delu jezera. Za ogrevanje nas je čakala bolj ravninska trasa, ki nas je peljala skozi griče, polja in vinograde – pokrajina kot iz razglednice.
Pot nas je vodila vse do mesta Salo, kjer smo naredili krajši postanek in uživali v pogledu na jezero. Sledil je še krajši vzpon in spust do Toscolana, kjer nas je pričakal naš hotel. Po tušu in kratkem počitku smo dan zaključili v prijetni lokalni piceriji tik ob jezeru, ob soju zahajajočega sonca in ob zvokih valov. Boljše uvodne etape si ne bi mogli želeti.
Dan 2: Cima Tignalga, Limone in nova kolesarska pot
Naslednje jutro nas je pričakalo jasno nebo in bogat zajtrk. Polni energije smo skočili na kolesa in se najprej zapeljali ob jezeru, nato pa zavili v notranjost proti vijugastim cestam pod goro Cima Tignalga. Med vožnjo po hribovitih odsekih so se pred nami razkrivali osupljivi pogledi na jezero in okoliške gore. Sledil je adrenalinski spust v Limone sul Garda, slikovito mestece stisnjeno med strme pečine.
Od tam smo nadaljevali po novi panoramski kolesarski poti, ki se kot balkon drži nad jezerom in nudi razglede, ki ti vzamejo dih. Pot še ni povsem dokončana, zato smo morali na nekaj mestih nadaljevati po glavni cesti skozi tunele – kolesarska avantura pač.
Kratek postanek smo naredili v Riva del Garda, nato pa smo se povzpeli na prelaz Passo del Ballino in se po drugi strani spustili nazaj proti Rivi, kjer nas je čakal hotel na manjši vzpetini z razgledom na bližnji grad. Večerja v hotelski restavraciji je bila prav posebno doživetje – testenine, pripravljene po “noninem receptu”, so šle v promet hitreje kot so jih uspeli nositi na mizo.
Dan 3: Monte Bondone – epski vzpon
Tretji dan nas je čakal legendarni vzpon na Monte Bondone. Kdor spremlja Giro d’Italia, ta klanec pozna – ne le po strmini, temveč po zgodovini. Cesta se začne zlagoma dvigovati, nato pa postane vse bolj zahtevna, z ovinki, ki se kar nočejo končati. A trud je poplačan z razgledi, ki ti ostanejo v spominu.
Zanimivost: Monte Bondone se je prvič pojavil na Giru leta 1956, v enem najbolj zloglasnih vremenskih razmer v zgodovini dirke. Med vzponom je začelo snežiti, do vrha je bila cesta ponekod prekrita z več kot 25 cm snega. Večina kolesarjev je odstopila, a Charly Gaul je kljub mrazu vzpon opravil v nadčloveškem tempu in s tem tlakoval pot do svoje zmage na dirki.
Mi smo ga, srečnejši z vremenom, osvojili brez snega – a z enako mero spoštovanja.
Dan 4: Monte Baldo – še en vrhunec
Četrti dan je prinesel še en velik izziv: vzpon na Monte Baldo, klanec, ki se je letos pojavil v 16. etapi Gira. Že na začetku iz Rive del Garda je jasno, da bo to dolga zgodba. Cesta se vije gor in gor in gor… a ko prideš na vrh, ti je jasno, da je bilo vredno.
Kdor si je želel nekoliko lažji dan, pa je izbral alternativo – kolesarjenje ob jezeru, z občasnimi postanki za sladoled, fotografije in panoramske poglede. Popoldne smo se vsi ponovno zbrali v mestecu Garda na južni strani jezera in si privoščili zaslužen počitek ter dobro večerjo.
Dan 5: Slovo ob kavi v Sirmioneju
Zadnji dan smo namenili kratki sproščeni vožnji. Zapeljali smo se na skrajni jug jezera, do polotoka Sirmione, ki je znan po termalnih izvirih in čudoviti srednjeveški arhitekturi. Naredili smo krog po mestecu, si privoščili kavo s pogledom na jezero, in se počasi odpravili proti vozilu.
Po pakiranju, zadnjih objemih in menjavi vtisov smo se vrnili proti domu. Avtoceste so bile presenetljivo prazne, zato smo bili v Celju že po štirih urah vožnje.
Še eno nepozabno potovanje je za nami. Brez padcev, z ogromno smeha, vrhunskim vremenom in še boljšimi razgledi.
Kdaj pa greš ti z nami? Poglej si vsa naša potovanja tukaj: www.natekmi.si
