V ekipi smo se odločili za enega izmed največjih izzivov, ki jih ponuja evropsko kolesarstvo – Veliko Alpsko cesto (Route des Grandes Alpes). Gre za epsko traso, ki povezuje sever in jug Francije in pelje čez nekatere najbolj znane in zahtevne alpske prelaze.
Na papirju je številka že impresivna – okoli 700 km in dobrih 19.000 višinskih metrov. A ker naši fantje in dekleta vedno radi dodajo še kak prelaz ali dva, smo se na koncu zavihteli čez 20.000 višincev. To ni več samo kolesarjenje, to je prava kolesarska avantura.
Začetek: vroč uvod ob Ženevskem jezeru
Na pot smo krenili zgodaj zjutraj, a dolga vožnja do starta je pomenila, da smo na pedala pritisnili šele okoli 14. ure ob Ženevskem jezeru. In to v trenutkih, ko je vročinski val pokazal zobe – 38 do 39 °C. Ni ravno sanjski uvod v večdnevno gorsko turo, saj je telo že v prvih kilometrih delalo na polnih obratih.
Upali smo, da bo v višjih legah lažje, a vročina nas je spremljala praktično vse dni. Tudi na prelazih, kjer bi pričakovali osvežujoč veter, so nas termometri spominjali, da tokrat ne bo šlo brez dodatnega trpljenja.
Prelazi, ki jih poznajo vsi kolesarji
Velika Alpska cesta pomeni tudi križanje z legendami kolesarstva. To so prelazi, ki jih poznajo vsi, ki spremljajo Tour de France – tisti klanci, kjer se odločajo rumene majice, kjer so se pisale zgodbe slavnih šampionov in kjer vsak amater dobi občutek, da vozi po kolesarski zgodovini.
Ko voziš čez te prelaze, ne gre le za številke – višince, kilometre ali povprečni naklon. Gre za zgodovino. Vsak ovinek na Galibierju, vsak dih na Izoardu ali pogled na Bonette nosi spomin na Tour de France. To so ceste, kjer so napadali Hinault, Pantani, Froome in Pogačar, kjer so se rojevale legende in padale sanje. Konec koncev na Galibierju je Primož Roglič osvojil prvo etapno zmago za Slovenijo na Tour de France leta 2017!
In ko kot amater pritisneš na pedala po teh istih klancih, nenadoma razumeš, kaj pomeni »svetost« Toura – da voziš po isti asfaltni črti, kjer se piše ena največjih športnih zgodb sveta.
Naša pot je med drugim zajela:
- Col de Joux Plane
- Col de la Colombier
- Cormet de Roselend
- Col d’Iseran
- Col du Télégraph
- Col du Galibier
- Col d’Izoard
- Col de Vars
- Cime de la Bonette
- Col Saint Martin
- Col du Torini
- Col de Castillon
Col de l’Iseran – kralj višincev
Z 2.770 m je Col de l’Iseran drugi najvišji asfaltiran prelaz v Alpah. Vzpon je dolg, klanec ne popušča, vmes pa se cesta vije med gorami in lepimi razgledi. To je bil eden tistih trenutkov, ko je šlo bolj za “držati tempo” kot pa napadati. Ko enkrat stojiš na vrhu, veš, da imaš za sabo pravi maraton na kolesu.
Col du Galibier – klasika Toura
Galibier (2.642 m) je prelaz, kjer se vsako leto odloča Tour. Vzpon je brutalen – dolg, strm in proti koncu zelo izpostavljen. Zadnji kilometri so pravi preizkus glave, saj noge že pečejo, a cesta samo še zavija v serpentinah navzgor. Razgled na vrhu pa je eden tistih, ki ga spraviš v album in pokažeš vsem, ki te vprašajo, zakaj voziš kolo.
Cime de la Bonette – najvišja cesta v Evropi
Na 2.802 m je Bonette še višja od Iserana, a ker cesta dodatno kroži okoli vrha, si kolesar na koncu reče: »Resno? Še to?«. Bonette je dolga, zahtevna in se je lotiš samo, če veš, da imaš noge pripravljene. Na vrhu se počutiš, kot da si zapeljal na streho Alp – a bolj kot razgled šteje tisti občutek, da si odkljukal eno najtežjih cest v Evropi.
Cilj: Roquebrune-Cap-Martin
Po vseh teh kilometrih, klancih in spustih nas je na jugu pričakalo Sredozemsko morje. Roquebrune-Cap-Martin je bil naš končni cilj, kjer smo po napornih dneh dobili nagrado – skok v morje, dobra večerja in sproščen zaključek. Naslednji dan nas je čakala še celodnevna vožnja domov, a polni vtisov in občutka, da smo skupaj premaknili meje.
👉 Velika Alpska cesta je vse, kar kolesar išče: dolgi vzponi, neskončne serpentine, spusti, ki ti poženejo adrenalin, in občutek, da si bil del prave alpske klasike. Ni za vsakogar, a tisti, ki se je loti, jo bo dolgo nosil v nogah in v spominu.
Te zanimajo naša ostala potovanja? -> www.natekmi.si
