Iz Canazeia se v jutranji svežini vzpnemo proti Passo Carezzi, kjer se med smrekovimi gozdovi zalesketa turkizno jezero Carezza – ena najbolj čarobnih vodnih kulis v Dolomitih. Sledi dolg, tekoč spust v dolino Eisack, kjer se pred nami odpre pogled na Bolzano, mesto, kjer se živahen italijanski utrip preplete z urejenostjo Južne Tirolske.

Nadaljujemo po razgibani dolini, mimo vinogradov in sadovnjakov, skozi Terlano, Vilpiano in Burgstall, dokler ne dosežemo Merana – elegantnega termalnega mesta, kjer so se včasih ustavljali člani habsburške elite na poti k višinam in zdravju.

Ko se dolina razširi, kolesarimo naprej proti zahodu, mimo Silandra, vse do Laasa – kraja, znanega po belem marmorju, ki je našel pot v številne evropske palače in spomenike.

Etapa je daljša, a bolj sproščena. Po dveh intenzivnih gorskih dneh si danes pustimo dihati – to je dan, ko se preprosto prepustimo ritmu doline in razkošju razgledov Južne Tirolske.

Iz Ponte di Legna se v jutranji svežini najprej spustimo v dolino proti Edolu, nato pa nas čaka prvi vzpon dneva na Passo Aprica – prelaz, ki povezuje Lombardijo z dolino Valtellina. To je uvodni ritem dneva, prijeten vzpon, ki lepo ogreje noge.

Za prelazom se cesta spušča mimo Stazzone do Tirana, kjer zavijemo proti severu. Sledi slikovit vzpon ob obali Lago di Poschiavo – turkiznega alpskega jezera, stisnjenega med strme gozdnate pobočja. To je del etape, ki navduši z barvami in lepimi razgledi tik ob cesti.

Ko dosežemo švicarsko mejo, se teren začne znova dvigovati. Čaka nas Berninapass (2.328 m) – mogočen, odprt in značilno visokogorski prelaz, kjer se pokrajina razširi v svet ledenikov, snežišč in kamnitih grebenov. Tukaj začutimo pravi dih Alp.

S sedla se spustimo v Engadine – dolina svetlobe in širine, ter se vrnemo v Celerino, kjer se naš dan zaključi.

Iz Chiavenne se cesta začne vzpenjati že v prvih kilometrih, ob jezeru Campodolcino, nato pa se dvigne v legendarne serpentine Pianazzo Road – pravo mojstrovino inženirstva, izklesano neposredno v skalo. Ta vzpon ni le fizičen izziv, ampak tudi vizualni spektakel.

Višje se pokrajina umiri ob vodi Lago di Montespluga. Alpskega jezera, v katerem se zrcalijo vrhovi okoliških gora. Od tam se cesta povzpne na prelaz Passo dello Spluga (2.115 m), prelaz, ki povezuje Italijo in Švico.

Po prehodu meje se spustimo skozi Splügen in dolino Hinterrhein, kjer se cesta ponovno dvigne proti Ospiziu. Od tam sledi dolg, tekoč spust v dolino proti Castionu.

Zadnji veliki dan nas popelje med najmočnejša imena švicarskih prelazov. Iz Andermatta se začnemo vzpenjati po tlakovanih ovinkih stare Gotthardske ceste, poti, po kateri so potovali prvi alpski kolesarji, trgovske karavane in vojaki že stoletja pred nami.

Na vrhu prelaza Gotthardpassa (2.106 m) se svet odpre v visokogorsko širino. Sledi spust v Airolo, kjer že zadiši po kavi in toplem podnebju.

A vzponov še ni konec – čaka nas Nufenenpass (2.478 m), eden najvišjih asfaltiranih prelazov v Švici. Dolg, enakomeren in razgledno čist vzpon, kjer vsak kilometer prinese lepše razglede na visokogorja.

Z vrha se spustimo v dolino Goms. Etapo zaključimo v Fieschu, kjer si privoščimo okusno večerjo in zadovoljstvo po dnevu, ki je preizkusil telo, poplačal pogum in pustil vtis.

Zadnji dan našega potovanja nas popelje čez mejo v legendarno dolina pod najvišjim vrhom Evrope. Iz Martignyja se cesta takoj začne vzpenjati proti prelaz Col de la Forclaz (1527m), prelazu, ki simbolno odpre vrata v zaključni prizor te kolesarske zgodbe. Na vrhu začutimo, da smo res na pragu zadnjega poglavja – pred nami Francija in mogočne stene Mont Blanca.

Sledi spust skozi Vallorcine in Argentière, kjer postane zrak bolj hladen, svež in poln ledeniškega vonja. Ko se pripeljemo v Chamonix, se pogleda ni treba razlagati – bel vrh, ki kraljuje nad dolino, pove vse. Tukaj se konča pot, ki je združila Alpe, različne pokrajine, jezike, kulture in trenutke, ki ostanejo.

V senci Mont Blanca nazdravimo poti, ekipi in izkušnji, ki nas bo še dolgo spremljala. Nato sledi povratek proti Sloveniji, kamor prispemo v poznih večernih urah – utrujeni, ponosni in bogatejši za zgodbo, ki smo jo prevozili sami.