Drugi dan nas nemudoma popelje v resnične višave Pirenejev. Iz Pradesa se začnemo vzpenjati skozi Mosset, nato pa nas čaka prvi veliki izziv dneva: vzpon na Col de Jau (1.504 m). To je dolg, enakomeren klanec, ki nas dvigne visoko nad dolino in nas prvič postavi v sredo gorskega sveta.

Po spustu se kmalu začne drugi, še zahtevnejši vzpon — na mogočni Col de Pailhères (2.001 m). To je prava pirenejska klasika: dolg vzpon, ki se začne v gozdnatem zavetju in nas postopoma dvigne nad drevesno mejo, kjer cesto obdajajo pašniki, skalni grebeni in razgledi, ki se zdijo neskončni. Pailhères je znan tudi iz Toura — zaradi svojih dolgih ramp in zadnjih zavitih serpentin, ki zahtevajo zbranost do samega vrha.

Z vrha prelaza sledi dolg spust v mirne vasi Rouze in Unac, nato pa se dolina odpre in nas pripelje v Ax-les-Thermes, znano termalno mesto, kjer so vroči izviri znani že stoletja. Dan zaključimo z večerjo v lokalni restavraciji.

Četrti dan nas popelje globoko v osrčje francoskih Pirenejev, skozi enega najbolj klasičnih nizov prelazov na celotni Coast-to-Coast trasi.

Iz Seixa se začnemo vzpenjati po dolini Béthmale proti prvemu velikanu dneva — Col de Core (1.395 m). Naklon je enakomeren, manj prometna cesta in obdana z gostimi gozdovi, na vrhu pa se odprejo široki pogledi na neštete grebene okrog Ariège.

Sledi hiter spust v Castillon-en-Couserans in naprej v Augirein, kjer se znova postavimo pokonci. Pred nami je kratek, a strm vzpon na znameniti Col de Portet d’Aspet (1.069 m), prelaz z dolgo zgodovino Toura. Njegovi zadnji kilometri so kratki, a ostri.

Komaj ujamemo dih, že se začne naslednji izziv — vzpon na Col de Menté (1.349 m). To je klanec drugega značaja: dolg, enakomerno strm in speljan med gostimi borovci. V zgornjem delu se odpre pogled proti granitnim stenam na francoski strani pogorja — tipični prizor osrednjih Pirenejev.

Ko se spustimo v dolino Garonne, se približamo španski meji in zadnjemu prelazu dneva: Col du Portillon (1.290 m). To je senčen, serpentinast vzpon, ki nas dvigne tik nad mejo z Val d’Aranom. Na vrhu je občutek, kot bi prestopili iz ene kulture v drugo.

Zaključimo s spustom v Bagneres-de-Luchon, gorsko mesto z dolgo termalno tradicijo in enim najmočnejših kolesarskih značajev v Franciji.

Etapa združuje štiri prelaze, tri doline in več kot tri tisoč višinskih metrov — pravi pirenejski dan, ki pokaže, zakaj je ta prečenje tako legendarno.

Šesti dan je zasnovan kot aktivni počitek ali po želji čisto prosto. Odvisno od tega, kako so naše noge utrujene od prejšnjih dni.

Opcija 1: Kofi-rajd & počitek (ravninsko)

Tisti, ki si želijo regeneracije, se lahko podajo na sproščen krožni kofi rajd okrog Lourdsa, po ravninskih cestah, ki potekajo med polji, jezeri in mirnimi vasmi. Etapa je lahkotna, idealna za sprostitev, fotografije in čas za kavo ob jezeru.

Opcija 2: Col des Tentes

Za vse, ki si želijo pravega izziva, je na voljo veličastna gorska varianta – vzpon na Col des Tentes (2.208 m), enega najvišjih asfaltiranih cestnih vrhov v francoskih Pirenejih. Vzpon se začne že iz Argèles-Gazosta, vodi skozi dolino Gavarnie in se visoko nad znamenitim Cirque de Gavarnie postavi v alpsko kuliso, kjer se cesta dvigne nad 2.200 metrov. Gre za dolg, stabilen klanec, ki ponuja razglede na ledeniške vrhove in mogočne stene okoli parka Néouvielle.

Opcija 3

Kdor želi, se lahko odloči tudi za popoln počitek v Argèles-Gazostu. Mesto ponuja mnogo prijetnih kavarn.

Osmi dan prinese kombinacijo dveh značajnih pirenejskih prelazov in prehod iz Francije v srce baskovsko-navarske pirenejske divjine. Iz Mère se po kratkem ogrevanju podamo proti prvemu izzivu dneva — vzponu na Col de Marie-Blanque (1.035 m). Ta prelaz je kratek, a zloglasen: zadnji kilometri dosegajo naklone nad 10 %, zato se hitro izkaže, zakaj ima med kolesarji sloves »majhnega velikana«.

Spustimo se v Oloron-Sainte-Marie, zgodovinsko mestece ob sotočju rek Aspe in Ossau, od tam pa nadaljujemo proti Arette, kjer se začne najdaljši in najbolj razgiban vzpon dneva — Col de la Pierre Saint-Martin (1.760 m). Ta prelaz se dviga globoko v visokogorsko kraško planoto, pokrajina pa se nad 1.500 metri spremeni v surovo mešanico travnikov, dolomitnih skal in vetrovnih sedel.

Po prehodu vrha prečkamo mejo v Španijo in se spustimo proti Isabi, gorski vasici, kjer ob večerji zaključimo dan.

Zadnji kolesarski dan je krajši, a poln baskovskega značaja. Iz Saint-Étienne-de-Baïgorry se začnemo vzpenjati proti prelazu Ispéguy Pass (672 m), ki povezuje francosko in špansko Baskijo. Cesta se vzpenja med kostanjevimi gozdovi in pastirskimi vasmi. Na vrhu pa nas pričaka pravi baskovski utrip – kamnite hiše, barvite taberne in razgledi, ki se odpirajo proti zelenim pobočjem Navarre.

Po hitrem spustu na špansko stran nadaljujemo proti naslednjemu prelazu – Otxondo Pass (602 m). Gre za vzpon, speljan med gozdom in pašniki, ki nas pripelje na zadnje sedlo potovanja. Od tu naprej se Pireneji počasi umikajo, cesta pa začne kazati prve znake bližine oceana.

Sledi dolg, uživaški spust proti Atlantiku, med baskovskimi vasicami, dokler ne dosežemo Biarritza, elegantnega obmorskega mesta, kjer valovi udarjajo ob pečine in kjer simbolično zaključimo naše prečenje Pirenejev. Pogled na ocean je nagrada, ki pove vse – od Sredozemlja do Atlantika, od prvih vzponov do zadnjih kilometrov, uspelo nam je prevoziti celotno hrbtenico Pirenejev.